Spomin v psihoterapiji

Eden od osnovnih ciljev psihoterapije je ozavestiti nezavedno. Z biološkega vidika lahko proces opišemo kot prestrukturiranje možganskega tkiva, tako da se okrepita povezanost in integracija nevronskih mrež nezavednega spomina in zavednih procesov. Da bolje razumemo psihoterapevtske procese, nam zato pomaga poznavanje različnih spominskih sistemov.[1] Pri psihoterapevtskem delu sta aktivna tako kratkoročni kot dolgoročni spomin, osredotočamo pa se na dolgoročnega. Kratkoročni spomin je delovni spomin,[2] ki omogoča obdelavo podatkov (na primer vidnih in slušnih dražljajev, premikov ter kognitivnih podatkov, kot so številke, besede, ipd.), preden jih človek integrira v dolgoročni spomin ali jih zavrže. Kratkoročni spomin lahko razumemo kot prehodne predstave za doseganje ciljev relevantnega vedenja in pomemben del človekove zavesti.[3]

Dolgoročni spomin lahko glede na tip hranjenih podatkov delimo na deklarativni in nedeklarativni spomin. Deklarativni spomin je ekspliciten in zahteva zavedni priklic in zavedno upravljanje s podatki, ki jih ni težko ubesediti. Vanj se umeščajo človekovi spomini na dogodke, ki se združujejo v epizodični spomin, ter splošno vedenje in znanje, ki oblikuje človekov semantični spomin. Nedeklarativni spomin je impliciten in ni pogojen z zavednim priklicem, ampak ga lahko opazujemo v vedenju. Ena od oblik implicitnega spomina je proceduralni spomin, ki vsebuje vedenje o tem, kako kaj počnemo, na primer vozimo kolo ali tipkamo na računalnik. Te vsebine sicer lahko opišemo, vendar se pri ubesedovanju odvija pretvorba nedeklarativne v deklarativno vsebino. Druga oblika implicitnega spomina je asociativni spomin, ki temelji na klasičnem pogojevanju. Klasično pogojevanje pomeni povezovanje dveh dražljajev na ta način, da človekov organizem reagira na dražljaj, na katerega sicer ne bi. Človek lahko na primer reagira z veseljem na specifičen vonj, ker je ta vonj povezan z nekim veselim doživljanjem v preteklosti, ne da bi se te povezave zavedal. Tretja oblika implicitnega oz. nedeklarativnega spomina je neasociativno povezovanje, ki zajema preproste oblike učenja, kot sta navajanje (zmanjševanje odziva zaradi ponavljajočega se izpostavljanja dražljaju) in senzitizacija (povečanje odziva zaradi ponavljajočega se izpostavljanja dražljaju).

Različni deli človekovih možganov sodelujejo pri različnih spominskih funkcijah. Najgloblji del možganov (ki ga včasih imenujemo plazilski možgani) hrani instinktivne spomine oz. genetske spomine, s katerimi se človek rodi in ki usmerjajo reflekse ter notranje telesne funkcije. Srednji del možganov (ki zajema limbični del in ga včasih imenujemo paleosesalski) hrani čustvene spomine in pogojeno vedenje, tj. zmes primitivnih impulzov in preživitvenih programov, vpetih v človekove osebne izkušnje. Najgloblji in srednji del možganov sta neverbalna in ju lahko razumemo kot glavna nosilca nezavednih vsebin. Najbolj površinski (neosesalski) del možganov je sicer prav tako v večji meri nezaveden, vendar pa ga sestavljajo tudi mreže, ki procesirajo zavedanje, ter vsebine deklarativnega spomina, ki jih mogoče eksplicitno priklicati in verbalizirati. Ko se po človekovem rojstvu razvijajo različni deli možganov, od najglobljega do možganske skorje, začnejo delovati tudi posamezni spominski sistemi. Ob rojstvu je skoraj v celoti razvit plazilski del možganov, pred rojstvo in v prvih treh letih pa se izjemno aktivno razvija tudi paleosesalski del. Možganska skorja se razvija najdlje ter dozori šele v dvajsetih letih, hkrati pa je tudi najbolj dovzetna za kasnejše prestrukturiranje. Psihoterapevtske metode, ki se osredotočajo na kognitivno delovanje, lahko zaradi tega hitreje dosegajo učinke, vendar se učinki tudi hitreje porazgubijo pod vplivom nespremenjenega delovanja globljih spominskih sistemov. Globlje poseganje v človekovo delovanje zahteva dolgotrajnejše delo, s katerim se osredotočamo na temeljne nezavedne procese.

Temeljni nezavedni procesi so čustvene narave. Čustva so temeljni instrumenti preživetja, ki usmerjajo osnovne komponente vedenja (približevanje in oddaljevanje) ter se integrirajo v visoko kompleksno oblike vsega človekovega delovanja. Čustvene mreže osnovnih surovih čustev (radovednost, strah, jeza, žalost, nega, strast, igrivost), ki si jih delimo vsi sesalci in s katerimi se človek rodi, se iz možganskega debla širijo v limbični sistem. Tekom razvoja se temeljni čustveni sistemi nadgrajujejo z osebnimi izkušnjami in temeljne čustvene mreže se integrirajo v nosilne mreže človekove osebne zgodovine. Proženje posameznih čustvenih mrež je nato pogojeno s preteklimi povezavami, ki se shranjujejo v sisteme implicitnega spomina in so neposredno nedostopne zavesti.[4] Ko človekov organizem zazna dražljaj, se surov podatek neposredno prenese v globoko ležeče možgansko središče talamus, od koder sprošča osnovne refleksne, preživitvene čustvene odzive. Ti odzivi so pogojeni z vrojenimi mehanizmi in zgodnjimi izkušnjami, na osnovi katerih se je človek učil odzivati v skladu z zakonitostmi svojega primarnega odnosnega okolja. Njegovi spominski sistemi hranijo algoritme procesiranja vsakodnevnih izkušenj ter programe vedenja, po katerih samodejno deluje v vsakodnevnih in še bolj v izrednih okoliščinah. Sekundarno lahko dražljaj, ki je obdelan samodejno, potuje tudi v višja možganska središča, kjer poteka evalvacija prvotnega nezavednega odziva in omogoča omejeno korekcijo. Kapacitete takšne evalvacije so v primerjavi s količino procesiranja, ki je potrebno za človekovo vsakodnevno delovanje, zanemarljive, zato se v psihoterapiji osredotočamo na prestrukturiranje implicitnih mehanizmov.

***

[1] Sayin, A. in Ceylan, M. E. (2013). The neurobiology of transference. The journal of mind and behavior, 34(3/4), 233–258.
[2] Kratkoročni in delovni spomin nista povsem sinonimna koncepta, vendar glede razlikovanja še nismo dosegli konsenza. Aben, B., Stapert, S. in Blokland, A. (2012). About the distinction between working memory and short-term memory. Frontiers in psychology, 3(1), 301–3010.
[3] Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M., Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill.
[4] Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533–545.