Sanje v psihoterapiji

Za sanje v psihoterapiji predpostavljamo, da oblikujejo pomembno pot dostopanja do nezavednih vsebin. Čeprav nastaja tekom večdesetletnega raziskovanja sanj veliko novih teorij in je veliko starih ovrženih, se sanje v psihoterapiji ohranjajo kot pomembni material, s katerim si odpiramo pogled v človekovo notranje dogajanje.[1] Enega od odmevnih fizioloških modelov sanjanja je ob koncu 80. let prejšnjega stoletja opisal Hobson, ki je izhajal iz aktivacijsko-sintetične hipoteze. Predpostavil je, da se med REM spanjem v možganskem deblu prožijo naključni nevronski signali ter se od tam širijo v korteks in limbični del možganov, kjer neposredno oblikujejo vizualne in motorične halucinacije, čustvovanje in bizarne kognitivne procese, značilne za sanjsko dejavnost. Ti kaotično generirani signali naj bi delovali kot fiziološke Rorschachove slike, ki sprožajo asociativne procese sinteze podob in konstrukcijo sanjskih scenarijev. Solms v zadnjih desetletjih dokazuje, da je aktivacija možganskega debla za sanjanje nujna, vendar ni dovolj. Za oblikovanje posebne karakteristike sanjske zavesti so pomembni tudi aktivacija temeljnih emotivnih in motivacijskih mrež v limbičnih in paralimbčnih možganskih področjih, aktivacija zaznavnega sistema v zadnjih delih možganov ter deaktivacija mehanizmov izvršilnega kognitivnega nadzora. Solms svoja dognanja argumentira s študijami poškodb različnih delov možganov, ki kažejo, katere funkcije sanj so ob poškodbi določenega nevronskega področja okrnjene.[2]

Ne glede na to, ali vsebina in pomen sanj nastajata neposredno tekom sanjanja ali kasneje ob poskusih priklica in interpretacije, je za psihoterapijo pomembno, da sanje oblikujejo osebne pripovedi, vsebujejo osebne simbole in imajo psihološki pomen. Medtem ko skušamo sanjske procese razvozlati s pomočjo biologije, tudi v psihoterapiji ugibamo, kakšni mehanizmi iz človekovih izkušenj in doživljanj oblikujejo sanjske vzorce. Freud je predlagal, da sanje izhajajo iz stereotipnih vzorcev, ki jih oblikujejo človekove zgodnje izkušnje in ki se aktivirajo ob interakcijah z drugimi tekom življenja. Luborsky in sodelavci so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja razvijali koncept temeljne konfliktne teme odnosov (Core Conflictual Relationship Theme), s katerim so prikazali transfer oz. ponavljanje človekovih življenjskih vzorcev. V študijah so zbirali različne vrste zgodb, od resničnih do izmišljenih in sanjskih ter iz prepisov izluščili narative, želje, strahove, reakcije, misli, občutke in dejanja. Pri tem so ugotavljali presenetljivo podobnost med različnimi zgodbami istega posameznika, naj si je šlo za zgodbe iz zgodnjega otroštva, iz sedanjosti, fantazije in/ali sanje. Tekom psihoterapevtskega procesa so vzorci počasi izgubljali na rigidnosti, bili manj stereotipizirani ter dopuščali alternativne scenarije. Spremembe v narativnih vzorcih so kazale korelacijo z zmanjšanjem psihopatologije, npr. depresivnimi simptomi in anksioznostjo. Delo na postopnem razkrojevanju odnosnih vzorcev lahko pri tem izhaja bodisi iz vsakodnevnega dogajanja, iz preteklih izkušenj ali iz sanjskega materiala.

Vaughan[3] človekove možgane opisuje kot sintetizator, ki na osnovi zgodnih izkušenj oblikuje osebne zgodbe in osebne like ter usmerja človekov pristop in doživljanje vsakodnevnih odnosov. Tudi med sanjanjem možgani snujejo vsebine, ki tako izražajo človekove reprezentacije sebe in drugih, hkrati pa sanje izražajo čisto obliko notranjih vsebin, saj nanje ne vplivajo interakcije v realnem času, ampak se nastajanje odvija v omejenem prostoru človekovega notranjega sveta. Sanje nam tako služijo kot vsebine za odkrivanje človekovih mehanizmov zaznavanja, interpretacije, doživljanja in interakcije, ki se kažejo skozi sanjske zgodbe in občutenja. Ob pripovedovanju sanjskih vsebin se s podoživljanjem aktivirajo nevronske mreže, ki so nosilke notranjih mehanizmov in temeljnih vzorcev človekovega delovanja, ob asociiranju in interpretaciji pomenov, pa ustvarjamo nove povezave in nove vzorce. V psihoterapevtskem procesu tako nastajajo novi nevronski vzorci in se krepijo, nekateri stari pa šibijo in se prekinjajo, s čimer se preoblikujejo človekove notranje naracije. Proces je postopen in dolgotrajen, tako kot vsak proces preoblikovanja žive materije.

***

[1] Vaughan, C. S. (2019). The talking cure. The science behind psychotherapy. New Work: International Psychotherapy Institute.
[2] Ruby, P. M. (2011). Experimental research on dreaming: state of the art and neuropsychoanalytic perspectives. Frontiers in Psychology, 2(1), 286–295.
[3] Vaughan, C. S. (2019). The talking cure. The science behind psychotherapy. New Work: International Psychotherapy Institute.