Primarni, sekundarni, terciarni duševni procesi

Osnovna človekova izkušnja, ki nastopi pred mislijo, je občutek. Ena vrsta osnovih občutkov so senzorične oz. čutne zaznave, torej okus, vonj, dotik, sluh in vid, ki dovajajo temeljne podatke o tem, kaj se dogaja v človekovi okolici. Druge vrste občutki, kot sta lakota in žeja, zagotavljajo podatke o stanju v človekovi notranjosti. Biološki namen vseh občutkov je vzdrževanje homeostaze v najširšem pomenu besede, torej zagotavljanje človekovega preživetja in delovanja. Najpomembnejši občutki v psihoterapiji so čustva, ki predstavljajo izhodišča človekove interakcije z zunanjim svetom in samim seboj. Medtem ko ostale vrste občutkov ne pogojujejo jasnih vedenjskih vzorcev in jih težko beremo, imajo čustva praviloma jasno vedenjsko komponento. Strah se na primer izrazi v značilnih oblikah boja, bega ali zamrznitve, separacijska tesnoba se izraža z jokom, po podobnih eksternih indikatorjih pa prepoznavamo tudi ostala čustva. Občutki so človekovi osnovni usmerjevalci, saj si glede na naravo nekega občutka želi več ali manj tega ter si prizadeva temu primerno delovati. Občutki, ki so vgrajeni v možgane, pri tem niso le pozitivni in negativni. Bolečina se na primer razlikuje od strahu, čeprav sta oba občutka negativna. Anksioznost in separacijska tesnoba sta specifični vrsti strahu, ki se razlikujeta med seboj in od strahu pred napadom.

Primarni občutki, vključno s primarnimi čustvi, so vrojeni in delujejo kot instinkti. Človekovo kognitivno življenje je v primerjavi z drugimi vrstami zelo bogato in pogojeno z visokimi mentalnimi sposobnosti, osnovne mehanizme občutenja pa si deli z veliko drugimi živalmi. Osnovni občutki so hkrati temelj, iz katerega izhajajo sekundarni in terciarni procesi ter s tem človekovo celotno duševno življenje. Kako se sekundarni in terciarni procesi oblikujejo na osnovi primarnih, lahko opazujemo v razvoju otroka, ki se s temeljnimi čustvi rodi: izraža zanimanje, ločitveno stisko, strah in jezo, potrebo po igranju ipd. Ti različni občutki delujejo stimulativno, tako da otrokov razvoj in njegovo učenje usmerjajo z željo po ponavljanju ali izogibanju. Otrok v interakciji z okolico tudi pomni vzročno-posledične povezave, s čimer se oblikujejo mehanizmi sekundarnih procesov. Predvidevamo, da tudi na ravni primarnega procesa poteka osnovna oblika učenja, tako da postaja določen čustveni sistem bolj občutljiv ob večji stimulaciji. Vedenjska nevroznanost raziskuje predvsem zunanje nagrade in kazni človekovega okolja, medtem ko učenje pogojujejo doživljajski mehanizmi. Ti so prirojeni in jih raziskujemo v okviru afektivne nevroznanosti.

Da sekundarni procesi, naučeno čustvovanje, ter terciarni procesi, kognitivno delovanje, temeljijo na delovanju primarnih mehanizmov, ponazarjajo tudi študije možganskih lezij. Če pride do poškodbe globokih možganskih regij, ki so nosilne strukture primarnih občutkov, človek več ne kaže duševnega življenja. Središče najvišje koncentracije nevroznkih mrež osnovnih čustev se nahaja v periakvaduktalni sivini (PAG), ki leži globoko na možganskem dnu. Lokacija in nastanek tega središča v zgodnjih fazah razvoja kažeta na njegov izjemen pomen, saj so pomembnejše strukture razvite prej in locirane globlje od manj pomembnih. PAG je najbolj integriran del možganov, v katerega segajo številne povezave višjih središč, kot so hipotalamus in bazalni gangliji, npr. amigdala. V teh mrežah potekajo sekunardni procesi učenja in spomina, ki potekajo kot povezovanje temeljnih čustvenih vzorcev z okoliščinami, v katerih se človek razvija. Osnovne potrebe, telesne in čustvene, se z zunanjim svetom povezujejo na način in po poteh zadovoljevanja teh potreb. Nagrade in kazni se pojavljajo v ogromno različnih oblikah, ob doživljanju pa se pretvarjajo v občutke. Z učenjem začnejo višje strukture postopoma pridobivati nadzor nad nižjimi in možganska skorja lahko kasneje do neke mere z idejami inhibira osnovna čustva.

 

Najvišje mreže možganov, neokorteks, pogojujejo masivno razširitev človekovega duševnega življenja s terciarnimi procesi: kulturo, humanistiko, znanostjo. Ti deli možganov se razvijajo v neposredni interakciji z okoljem in v odvisnosti od tega. Če podatki o okolju v obliki dražljajev ne stimulirajo razvoja višjih možganskih regij, se ti deli ne razvijejo. Takšen je primer prirojene slepote, ob katere se ne razvije vidni korteks, ampak se del možganske skorje, ki to funkcijo običajno opravlja, specializira za druge naloge, predvsem je več nevronskih mreže namenjenih sluhu. Specializacija funkcij možganske skorje ni evolucijsko in genetsko lokalizirana in če določen del strukture umanjka, se za opravljanje funkcije, ki je na tem mestu običajno locirana, specializira drugo področje. Vse kapacitete višjih procesov pri tem temeljijo na osnovnih in možganska skorja ne more delovati brez možganskega debla, medtem nižje strukture lahko delujejo brez višjih. Osnovne funkcije, na primer temeljna čustva, tekom zgodnjih izkušenj s predvidevanjem, kako se izogibati neprijetnim občutkom in kako dosegati ponavljanje prijetnih, oblikujejo kompleksnejše oblike doživljanja. Da razumemo človeka, moramo zato najprej razumeti osnovne in primarne procese.