Konfliktnost možganov

V psihoterapevtskem procesu ob aktivnem samoraziskovanju ozaveščamo subtilne notranje konflikte ter zaradi sprejemanja novega vedenja ustvarjamo nove. Da pridobi izkušnjo konflikta s samim seboj, pa človeku najbrž ni treba v psihoterapijo. Intrapsihični konflikti zaradi izključujočih se želja in potreb ter nasprotujočih si vrednot in norm so del vsakdanjega življenja. V psihoterapiji konflikte le bolj aktivno ter zato v večjem obsegu identificiramo, predvsem konflikte med racionalnimi uvidi in čustvenimi doživljanji. Ni redkost, da se človek česa boji, čeprav prav dobro ve, da je njegov strah neupravičen. Če se neupravičenosti zaveda, lahko emocijo zavedno zanemarja oz. jo skuša ignorirati. S tem ta običajno ne izgine, niti se nujno ne zmanjša, le človekovo občutenje oz. zaznavanje čustva postaneta bolj difuzna. Ko ga skušamo v psihoterapiji izostriti in ozavestiti, se ga lahko človek naprej brani, ker ga ocenjuje kot iracionalnega in ker je nenazadnje neprijetno. V psihoterapevtskem procesu se racionalno in situacijsko neutemeljena čustva učimo prepoznavat, sprejemat, jih doživet in razumet, s čimer jim postopoma jemljemo moč.

Ujetost v iluzijo enosti in enotnosti človeškega bitja pogojuje presenečenost, ko človek ravna v nasprotju s tem, kar ve. Živi nezdravo, čeprav vsaj približno dobro ve, kakšen je zdrav življenjski slog, ali vztraja v odnosih in navadah, ki mu škodijo. Ujezi se zaradi nepomembnosti, žalosten je brez razloga ali se boji situacij, ki ne predstavljajo nobene realne grožnje. Spoznanje takšnih razglašenosti in razdvojenosti vzbuja neprijetne občutke, pogosto občutke nestrpnosti ali ujetosti zaradi samosabotaže. Iluzija enosti takrat razpade in namesto te se pojavi zaznavanje razdvojenosti, lahko z občutki tujskosti tistih človekovih delov, ki sledijo nezavednim zakonitostim ter povzročajo frustracijo. Intuitivno zaznavo prisotnosti različnih subjektov znotraj istega človeškega bitja radi simboliziramo s podobami nasprotovanj med srcem in možgani. V resnici pa so v medsebojnem konfliktu različni deli možganov.

Struktura možganov odraža filogenetski razvoj, temu pa sledi razvijanje možganov na individualni ravni. Možgani so sestavljeni tako, da se najgloblje v notranjosti nahajajo strukture, ki so se evolucijsko razvile prej in si jih delimo z več drugimi vrstami ter ki prej nastajajo tudi v embriološkem razvoju. Prva se zasnujejo in dozorijo področja možganskega debla, katerih sestava in delovanje sta v veliki meri filogenetsko in genetsko vnaprej določena. Najbolj na površini oz. v možganski skorji se nahajajo najkasneje razvita področja, ki so praktično v celoti rezutlat adaptacije na okoliščine in okolje. Od rojstva slep človek na primer na površini možganov ne razvije centrov za vid, ker okoliščine ne spodbudijo razvoja takšnega področja. Razvoj vmesnih plasti možganov je bolj ali manj pogojen (filo)genetsko ter s človekovimi zgodnjimi izkušnjami. Možgani sodobnega odraslega človeka so tako prilagojeni deloma optimalnemu delovanju v naravnem okolju vretenčarja in sesalca in deloma optimalnemu delovanju v primarnem družinskem okolju posameznik. Najvišji deli možganov skušajo ob tem slediti normam in vrednotam družbene okolice.

Za človeške možgane lahko tako poenostavljeno rečemo, da so sestavljeni iz možganov kuščarja, možganov sesalca in možganov človeka. Najstarejši, plazilski del možganov, sestavljata možgansko deblo in mali možgani. Plazilske nevronske mreže nadzorujejo vitalne funkcije telesa, kot so srčni utrip, dihanje, telesna temperatura, ravnotežje in osnovna čustva (radovednost, strah, jeza, žalost, nega, strast, igrivost). Ta možganska področja so robustna ter delujejo izjemno zanesljivo, vendar je delovanje kompulzivno in rigidno z zelo omejenimi možnostmi učenja v obliki senzitizacije in desenzitizacije. Limbični možgani se na evolucijskem drevesu pojavijo pri prvih sesalcih, ključna pridobitev te razvojne faze pa je beleženje izkušenj in spominov glede prijetnih in neprijetnih posledic vedenja, kar omogoča čustveno učenje. Glavne strukture limbičnih možganov so hipokampus, amigdala, hipotalamus. Limbični možgani so sedež nezavednih presoj, ki temeljijo zlasti na zgodnjih izkušnjah ter imajo najmočnejši vpliv na človekovo čustvovanje, mišljenje, vedenje. Neokorteks se pojavi pri primatih in vrhunec razvoja doseže pri človeku z dvema velikima možganskima hemisferama. Ta del procesirata abstraktno razmišljanje, zavesti, jezik in druge višje kognitivne funkcije, je izjemno plastičen in ima skoraj neskončne zmožnosti učenja.

Deli človeških možganov seveda ne delujejo neodvisno eden od drugega, hkrati pa vedno niso povsem sinhronizirani. V individualnem razvoju nižje strukture usmerjajo razvoj višjih, namen teh pa je kompleksnejše in bolj produktivno delovanje z inhibicijo rigidnih vzorcev nižjih struktur. Višje strukture imajo bistveno večjo kapaciteto hitrejšega prilagajanja in učenja, vendar delujejo počasneje in so manj zanesljive. V obremenilnih okoliščinah zaradi teh karakteristik procesiranje in odzivanje prevzemajo nižje strukture, ki so zanesljivejše, vendar pa tudi rigidne in z manjšimi kapacitetami učenja in prilagajanja. Do konflikta prihaja predvsem zaradi različne ocene obremenilnosti okoliščin, ki se procesira na vseh ravneh. Človekova primarna možganska središča niso prilagojena na številne nove okoliščine, od stalne dostopnosti prehranskih virov v zahodni družbi, do kroničnega socialnega stresa. Medtem ko se višja možganska središča oblikujejo neposredno v odvisnosti od aktualnega bivalnega prostora ter tudi olajšajo delovanje v različnih okoljih, primarni mehanizmi v stanju ogroženosti delujejo, kot bi bilo za človeka optimalno v pradavnih ali zgodnjih okoliščinah, v katerih so se razvila. Ena izmed možnosti izražanja psihoterapevtskih ciljev je tudi postopno doseganje višje stopnje sinhronizacije različnih ravni delovanja možganov.

 

***

[1] Mc Gill, C. (2019). The Brain from top to the bottom. Pridobljeno z https://thebrain.mcgill.ca/flash/d/d_05/d_05_cr/d_05_cr_her/d_05_cr_her.html.
[2] Krubitzer, L., Campi, K. L., & Cooke, D. F. (2011). All rodents are not the same: a modern synthesis of cortical organization. Brain, behavior and evolution, 78(1), 51-93.