Psihoterapevtsko obravnavo vodim po principih psihoanalitične psihoterapije, ki jih dopolnjujem s koncepti in tehnikami eksistencialne psihoterapije, fenomenološkega raziskovanja in motivacijskega intervjuvanja. S psihoanalitično metodo v psihoterapiji odpiram prostor za izražanje in raziskovanje, spodbujam vašo iniciativo in aktivno sodelovanje ter samospoznavanje. V procesu predsvem sledim vašemu notranjemu dogajanju ter ne postavljam direktivnih vsebinskih okvirjev. S filozofijo in tehniko eksistencialne psihoterapije in fenomenološkega raziskovanja izključujem funkcijo presojanja ter iz psihoterapevtskega odnosa izključujem hierarhičnosti. Svojo temeljno vlogo vidim v nepogojenem sprejemanju in podpori, opogumljanju za odkrivanje in soočanje, ponujanju alternativnih interpretacij ter predlogov drugačnega zaznavanja in eksperimentiranje.
Ker sem po osnovni usmeritvi psihoanalitični psihoterapevt, je moja temeljna delovna predpostavka obstoj nezavednih procesov, da se torej zmeraj ne zavedate svojega zaznavanja, doživljanja, odzivanja, ravnanja ali vzrokov zanje. V psihoanalitični psihoterapiji raziskujemo, spoznavamo in sprejemamo takšne, od zavesti odcepljene vsebine, ki na vas učinkujejo in usmerjajo vaše življenje. Vsebinam s podoživljanjem in ozaveščanjem postopoma odvzemamo moč ter povečujemo njihovo sprejemljivost in obvladljivost. Psihoterapevtki odnos vam v tem zagotavlja varno okolje s stalno podporo, korektivno izkušnjo sprejemanja in pomoč pri osvetljevanju različnih perspektiv. V psihoterapiji preizkušate, oblikujete in generalizirate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in ravnanja.
Psihoanalitične koncepte dopolnjujem z razvojnimi in relacijskimi teorijami, iz katerih prevzemam zavedanje kritičnega vpliva odnosov na oblikovanje kapacitet celotnega človekovega delovanja. Pri oblikovanju individualnega procesa se ravnam po zakonitostih teorije navezanosti ter upoštevam ugotovitve relacijske nevroznanosti, ki spoznanja utemeljuje in dopolnjuje z opazovanji na organski ravni. Klinično usmeritev razvijam skladno s sodobnimi biološkimi spoznanji afektivne, socialne in kognitivne in nevroznanosti. Te discipline revidirajo starejše psihoterapevtske koncepte, ki so oblikovani teoretično in na osnovi posamičnih kliničnih primerov. Afektivna nevroznanost raziskuje delovanje čustev in motivacije ter jih prepoznava kot bazične procese človekovega duševnega delovanja. Socialna nevroznanost ugotavlja fiziološko podlago socialnih interakcij in odnosov, kognitivna nevroznanost pa psihoterapiji prispeva vedenja o procesih zaznavanja, učenja in modeliranja vzorcev.